Nekega dne so snežinke v Špelinem mestu s svojim plesom razveseljevale ljudi. Razposajeno so poletavale nad bližnjim gričem in prikimavale otroškim pogledom, ki so zrli skozi okna visoko v nebo. Špelin pogled na letošnje prve snežinke, ki so se obešale na drevesa in poskakovale po pločniku je izžareval nepopisno veselje. Zima, zima bela… si je znano otroško pesem v mislih pričela prepevati Špela.

Nekega dne so snežinke v Špelinem mestu s svojim plesom razveseljevale ljudi. Razposajeno so poletavale nad bližnjim gričem in prikimavale otroškim pogledom, ki so zrli skozi okna visoko v nebo. Špelin pogled na letošnje prve snežinke, ki so se obešale na drevesa in poskakovale po pločniku je izžareval nepopisno veselje. Zima, zima bela… si je znano otroško pesem v mislih pričela prepevati Špela.

Vsa vesela je stekla do svoje mame in jo prosila za dovoljenje, da si tudi sama pridruži ostalim otrokom, ki so že veselo vlekli svoje sani proti bližnjemu gričku. Seveda materi ni preostalo drugega, kot da ustreže želji svoje male punčke, kajti tako nedolžno prosečemu obrazku enostavno ne moreš reči ne. Ni minilo prav dolgo časa, ko se je Špela že spuščala po zasneženi strmini. Vse kar je tisti hip potrebovala so bile bunda, kapa, rokavice in pa seveda sanke. Tudi Jure in Katka sta imela svoje sani, ki sta jih letos prvič preizkusila in pri tem neizmerno uživala.

Veselje otrok je bilo res nepopisno. Med lepimi trenutki čas hitro beži in glej ga zlomka, otroci med vso svojo radostjo niso niti opazili, da je nad mesto že padel mrak, vse do tedaj ko so jih starši poizkušali priklicati skozi okno. Sanje otrok so bile tisto noč res lepe. Sanjali so male bele snežne kepice, ki so jim božale noske in se sem ter tja raztopile na kakšnem razgretem ličku.